Možno, da se od mene pričakuje, da objavim lastno fotografijo in pišem v hrvaščini, vendar tega ne bom storila...
Slika me spominja na najlepše trenutke, ki sem jih preživljala to poletje. Verjetno je to dovolj tehten razlog, da zasluži prvo mesto med vsemi. Do nedavnega sem za sramotno smatrala dejstvo, da že dve desetletji nisem obiskala tega mesta, ki sem se mu vsako leto nekako uspela izogniti. Ko sem bila majhna, mi je po vsej verjetnosti bilo to povšeči, saj mi na poti na morje ni bilo potrebno pretrpeti dolge vožnje. Poleg tega sem vedela, da se bom na ta način izognila tetinim predavanjem o zgodovini in umetnosti. Kot arheolog in zgodovinar umetnosti me je vedno brezuspešno skušala poučiti o stvareh, ki sem jih takrat zavračala in jim z navdušenjem prisluhnem danes. Delno je za to kriva resnična nezainteresiranost za tovrstne zgodbe, delno pa moja tednja trma in odpor proti novemu znanju, saj nikoli nisem marala občutka da česa ne znam. Danes je to najbrž moje edino vodilo in življenjska motivacija. Ampak za to so bila potrebna leta. Bolje rečeno, določena mera zrelosti, kajti velikokrat sem mi prav v zadnjem času dogaja, da mi katera od prijateljic reče: "staramo se", jaz pa vem, da česa takega v naših letih ne bi imelo smisla reči. Verjetno je beseda že v osnovi narobe razumljena. No, o tem kdaj drugič. Ko sem počasi prerasla to fazo ( verjetno je to ustrezen naziv), sem prišla v leta, ko sem vedela, da bi me kaj podobnega moralo zanimati. Sprašujem se, v kolikšni meri je bil prisoten čisti interes, in v koliki samo občutek le tega. Če se prav spomnim, je bila prav umetnost tista, ki me je resnično pritegnila. Pri tem sem ponavadi zanemarjala zgodovinsko ozadje. Še danes menim, da je vtis in občutek tisto, kar najbolje opiše umetnost, vendar ni umetnosti brez zgodovine, tako kot ni jezika brez kulture. Lahko bi šli po obratnem vrstnem redu, vse elemente med seboj postavili v vzročno-posledično razmerje in šele takrat ustvarili popolno celoto. Kljub vsemu je doživljaj tisti, ki prednjači pred vsem. Čemu vse znanje o posameznih umetnostnih in zgodovinskih obdobjih, če navedemo kot povsem banalni primer dejstvo, da je določena oseba popolnoma zmedena, ko jo postavimo pred nalogo, da določeno umetnino uvrsti v obdobje ali nas o njej pouči na podlagi lastnih sklepov. Ona se tega ni učila v šoli, saj tega v učbeniku ni bilo. Tega od nje ne smemo zahtevati. Zakaj tudi bi, saj je konec koncem nepomembno...Tega ne bi omenjala, če se s podobnimi situacijami ne bi srečala večkrat v življenju - jih doživela od oseb, od katerih tega ne bi nikoli pričakovala. Ne govorim o znanju, niti smatram, da bi ljudje morali vedeti "vse" o stvareh, ki nas zanimajo. Gre za interes, stališče, odnos, način, na kateri sprejemamo nove informacije. Zakaj se vsi, konec koncev sramujejo priznati, da česa ne znajo. Po mojem je večja sramota tega ne prizanti, hladnokrvno prikimati, ali se, v nasprotnem primeru- začeti zgovarjati. Zanimanje za celotno zadevo je v tem primeru že resnično ogroženo. Z veseljem prisluhnem tudi ljudjem, ki mi znajo razjasniti, zakaj jih posamezna zadeva enostavno ne zanima. Tudi to je del interesa. Ni je hujše stvari od puhlega prodajanja znanja. Odnos do stvari, ki me zanimajo, je zelo intimen, gre za pravo ljubezen. V tem trenutku sem se spomnila nekega fanta, s katerim sem zahvaljujoč dežju pod obokom peristila izmenjala par besed. Ne spominim se njegovega imena, saj me niti približno ni pritegnilo toliko, kot njegove besede. Spomnim se njegovih brez pravega reda in smisla natresenih podatkov o Dioklecijanu, njegovem mavzoleju, ki so ga kasneje spremenili v "kr neki", ter arhitekturi kot takšni. Ta del mi je ostal najbolj v spominu, saj se je z veseljem pohvalil da ve, da gre za nekaj izjemno starega, antiko,gotiko, romaniko, barok,....ko bi le vedel, kaj to pomeni in po katerem vrstnem redu si sledijo posamezna obdobja. Sprašujem se, kaj mi je ta človek pravzaprav skušal povedati. Vse, kar mi je uspel dokazati, je to, da ga to ne zanima, čeprav verjamem, da to ni bil njegov namen. V vsakem primeru je ubral napačno pot. Verjetno bi bilo bolje, če bi rekel, da je vse skupaj ena velika neumnost in molčal o stvareh, ki ga zanimajo v enaki meri kot smeti na cesti. Kar je najbolj žalostno, je to, da se je najbrž v tem trenutku zdel sam sebi zelo brihten, mogoče je celo za trenutek pomislil, da ga stvar resnično intrigira. V vsakem primeru mi je hotel dokazati, da jaz nimam pojma. Ko je izvedel, da študiram latinščino, mi je kot neuspeli pravnik zrecitiral pravniške zakone in me postavil na preizkušnjo. Jaz sem po pravici priznala, da ga nisem razumela niti besede, na kar sem seveda po pričakovanju naletela na komentar, da ničesar ne znam ( ob spremljavi tistega nasmeška, ki so ga zmožni proizvesti ljudje, ki smatrajo da so te ulovili v zanko in ti dokazali, da nimaš pojma). Nisem se zmenila za pripombe, ampak sem ga vljudno prosila naj ponovi, kaj je rekel - počasneje. Tako se mi je smisel počasi začel razkrivati sam od sebe. Njegove besede so dobile smisel. Ničesar nisem rekla. Ni imelo smisla, sama zase sem se ponovno prepričala o stvareh - takšnih, kot žal so...
Naj nadaljujem svojo zgodbo. V časih, ko sem postala navdušena za umetnost, je prišlo obdobje, ko sem se priključila ekskurziji v Rim. Kombinacija antičnih umetnin in prisotnosti mojega tedanjega profesora za latinščino je zvenela fantastično. Bil je in še vedno ostaja človek, ki mu dolgujem zelo veliko. Priznam, da je prav on tisti, ki je uspel v meni zbuditi zanimanje za stvari, ki mi trenutno pomenijo največ v življenju. Zanimanje, ki ga počasi razvijam. Na nek način se je začelo že v srednji šoli, ko sem se prvič seznanila z latinščino. Takrat mi je to enostavno zvenelo "kul"...po prvih treh testih, ko sem bila uradno med najboljšimi v razredu ( brez odvečne hvale, med svojimi sovrstniki sem resnično bila), sem se tedaj sama sebi zdela naivna, ko sem pomislila kako super bi bilo, da tako ostane za vedno. To je privedlo do tega, da sem se na koncu prvega letnika odločila, da bom študirala latinščino - v Zagrebu. Še vedno nisem vedela, kaj govorim, čeprav po pravici povedano, nikoli v štirih letih nisem spremenila svojega mnenja. Na nek način sem uživala ugled najbolj "čudne" osebe v razredu, ki se je vlekel že is osnovne šole. Danes sem tega slovesa zelo vesela, čeprav mi je, verjamem, v tistem času zadajal določene nevšečnosti. Kakorkoli, moji začetki so bili vezani isključno za jezik, za latinščino, še več - za slovnico. Jaz sem jo obvladala in s ponosom inštruirala druge, ter jih pripravljala za popravne izpite. Še vedno nisem vedela, s čim imam opravka. Moja zagretost je postajala vse večja, vendar se je kljub temu še v drugem letniku vse vrtelo precej okrog jezika. Menila sem, da poznam slovnico, še vedno sem imela same petice, besedišče je naraščalo, imela sem občutek da sem se naučila nekaj novega. To znanje me je izpolnjevalo, kot nobeno doslej. Bila sem očarana do te mere, da niti nisem opazila, da nekaj manjka. Manjkalo je tisto, kar je namen jezika. Počutila sem se super....Še vedno sem blestela in se bala dne, ko bom začela prevajati. To je težko, nad tem se vsi pritožujejo. Očitno še vedno nisem imela pojma. Šele danes razumem, kaj so pomenile besede prof. Gantarja, ki sem jih prebrala v tretjem letniku "latinščina je in mora ostati težek jezik". Prišli so časi, ko smo se začeli ukvarjati s težjimi latinskimi teksti. Spomnim se, da je profesor rekel, da bi jih po zahtevnosti na lestvici od 1-10 lahko umestili nekje na 4. mesto. Meni so se zdeli neverjetni. Takrat sem se zamislila. Takrat sem spoznala, da sem se motila glede svojega znanja. Svet se mi je zrušil, vendar sem, mogoče povsem nakjučno, pravilno reagirala. Nisem obupala, ali odnehala - bilo je nekaj, kar me je pri vsem tem vleklo da nadaljujem in presenetim samo sebe. Začela sem prevajati in se pri tem zmotno osredotočila na zgradbo stavka, besede in slovnico s tako mero, da včasih sploh nisem vedela, kaj prevajam. Prevajati ne pomeni nič drugega kot brati in razumeti tekst, a tedaj to ni bilo pomembno. Delo je bilo izjemno izzivalno in velikokrat sem imela občutek, da delam nekaj zelo posebnega in na ta način bežim od vsakdanjih problemov. Postala sem obsedena. To so bili časi, ko sem profesorja prosila za dodatne tekste, ker mi je tisto, kar smo delali pri pouku, bilo premalo. Ustvarili smo skupino od treh nadobudnih učencev, ki so vsaki teden v glavnem odmoru prihajali s svojimi različicami, jih medsebojno primerjali in navdušeno kazali profesorju. Kje so tisti časi, ko smo starke neusmiljeno zamenjevali z ritmi? Bilo je nepozabno doživetje in hkrati zelo neobremnjujoče. Ni bilo pomembno, če si napisal neumnost, ali nekaj, kar sploh ni imelo smisla. Zabava. Vendar če me danes nekdo vpraša, kaj vse smo brali, bi mu, odkrito povedano, lahko na prste ene roke naštela stvari, ki se jih spomnim. Zavedam se, koliko tekstov je šlo mimo mene pozabljenih - prav tako kakor da besede nimajo smisla. Kakor da nam rimski pisci niso želeli ničesar sporočiti in služijo zgolj utrjevanju slovnice. V tem primeru je to resnično mrtev jezik, kakor ga imenujmo/jo. Čeprav ni sredstvo vsakdanjega sporazumevanja, so ga sposobni razumeti tisti, ki jih to zanima. Ne gre za splet nedešifriranih znakov, temveč za berljiv jezik, ki nam nekaj sporoča. Ker nam omogoča, da ustvarimo sliko o tedanjem času, je več kakor živ. In bolj je ta slika jasna, bolj živ je jezik, saj slika zaživi skozi njega. Zame je jezik umetnosti in zvočnosti. Večini se zdim smešna, kadar pravim, da je latinščina zame najlepši jezik na svetu. Priznam, povsem subjektivna presoja, vendar prav tako nič bolj čudna od dejstva, da nekoga zanima sistem odvajanja pri matematiki. Kmalu sem postala dovolj ošabna, da sem si ta jezik začela prisvajati - menila sem, da tega nihče od vrstnikov ne zmore bolje od mene, vendar še vedno nisem imela dovolj poguma, in se nisem odzvala profesorjevem predlogu da se udeležim tekmovanja. Po naravi nisem nikoli marala tekmovanj, saj so prav tako kot večina testov ubijajo ustvarjalnost, s to razliko, da je pri prvem prisotna velika mera konkurence, uvrščanja, borbe, primerjanja in nenazadnje, velikih pričakovanj. Obljubila sem, da se ga udeležim naslednje leto. In se ga nisem. Udeležila pa sem se zgoraj omenjene ekskurzije v Rim. 4-dnevni izlet, ki me je izčrpal kot noben dotedaj. Še vedno trdim, da sem bila nekoliko premlada. Vse, kar sem videla ( tega je zahvaljujoč izredni organizaciji bilo ogromno), me je očaralo. Spomnim se, da me je spreletaval srh ob sprehodih po starorimski utrdbi. Nisem razumela ljudi v skupini, katerim se je neprestano nekam mudilo in ki so se večino časa spraševali, v katerem discu bodo pristali zvečer. Za vse je bilo premalo časa, tako da stvari nisem mogla doživeti kot se spodobi. Sprehajala sem se po mestu, ki bi ga danes bolje razumela kot takrat. In ki ga bom nekoč razumela bolje kot danes. Ne glede na vse, menim, da je to doživetje eno najposebnejših v mojem življenju. Vsaj kar se latinščine tiče. Komaj po povratku domov sem ugotovila, kaj je tisto, s čimer se pravzaprav želim ukvarjati vse življenje. To ni latinščina, to je antika. Latinščina je samo del te kulture, ki zaradi določenih okoliščin zavzema posebno mesto v mojem srcu. Takrat sem se prvič v popolnosti zavedala, da sem vsa ta leta bila v zablodi. Postalo me je sram. To je bil samo začetek. Vedela sem nekaj, česar še nisem čutila na pravi način. To je bilo dovolj, da sem v zadnjem letniku spremenila svoj pogled na celotno zadevo in mi je slovnica, ki mi je do takrat predstavljala veliko veselje, postala le sredstvo in osnova za naprej. Kar konec koncev tudi je. Vendar brez nje ničesar. Temelj, ki ga je potrebno ne samo naučiti, temveč ponotranjiti. Mislim, da mi je to uspelo v štirih letih dela, zahvačjujoč predvsem profesorju, ki je od nas zahteval znanje. Če si latinščino znal odlično, si imel 5, če je nisi znal najbolje 3 ali 4, če pa je nisi znal, si se boril za obstoj. Dobesedno. Tega sem se začela zavedati šele na faxu. Tu sem se nasproti svojim pričakovanjem seznanila s skupino 40tih ljudi, med katerimi me je večina gledala postrani, ker sem jo vpisala iz čistega veselja in zanimanja. Podrazumeva se, da je to jezik, ki ga vpišejo tisti, ki jim ni uspelo ničesar drugega. Že v srednji šoli sem slišala tovrstne zgodbe ( v Sloveniji ni situacija nič boljša kot na Hrvaškem), vendar nisem nikoli razumela zakaj se napake ponavljajo iz leta v leto. Mislim, da mi je jasno. Vsaj približno. Pouk latinščine je še vedno, po nekem nenavadnem naključju ostal obvezni del splošne izobrazbe. Osnovni problem je v tem, da ga skoraj nihče ne doživlja resno. V spričevalu imajo zaključeno petico, saj so na pamet znali vse latinske pregovore, več pa latinščina niti ne zahteva, mar ne? Latinščina je težka in grozna, saj je to kliše. Zakaj se taki ljudje ne vprašajo kako torej petica? Nekaj "ne štima". Verjetno se zato to zdi kot dobra alternativa ob neuspehu na faxu. Latinščina pa je mnogo več od pregovorov. Na srečo. Seznanila sem se z ljudmi, ki so me skušali prepričati, da jih to zanima in v začetku sem jim verjela. V začetku sem se calo veselila, saj sem ta odgovor slišala večkrat. Razočaranje je sledilo kaj kmalu. Točneje, takoj po uvodnih urah. Tukaj ne ciljam zgolj na dejstvo, da jih več kot pol ni vedelo, kako izgleda prva deklinacija, temveč na njihov odnos. Kasneje me je ta razočaral tudi pri osebah, za katere sem upala, da jih ta študij resnično zanima in da jim ni pomembna le ocena. Naletela sem na komentarje kot so: "Jebeni Cezar", "ne maram prevajanja, jaz obvladam slovnico" - nad tem sem se posebej zamislila - namreč, kakšen je namen slovnice in na kakšen način osmišlja samo sebe, "joj, za izpit bomo morali znati vseh 400 glagolov, to je nezaslišno" , " vprašal nas je besede in slovnico, ni normalen, sem mislila da bojo samo prevodi"...To so malenkosti. Odnos do dela in splošno zgražanje nad vsem, kar se je od nas zahtevalo med letom me je presenetilo. Na koncu sem ga doživljala že povsem hladnokrvno. Začelo me je celo zabavati. Ti ljudje so namreč bili smrtno resni, ko so izgovarjali te stavke. To je dovolj. Toliko o splošnem interesu. Kar se mene tiče, sem v tem letu odkrila veliko novega, samo sebe sem presenetila z stvarmi, o katerih prej nisem razmišljala. Vsaj ne na ta način. Mislim, da se mi je počasi začela odkrivati antika kot celota. Ne vem več, da me to zanima. To čutim. Ob vsej lepoti jezika, ki ga obvladam le za silo, sem navdušena predvsem nad kulturo in literaturo. Ne bi znala pojasniti kaj je točno tisto, kar me tako vleče v tej smeri, vendar menim, da to ni potrebno. Dovolj je občutek. Za razliko od večine ljudi ne razmišljam, kam me bo ta občutek privedel, in se tudi za raziko od večine, s tem ne obremenjujem. Verjamem samo v tisto, kar želim. Nedavno sem v Splitu doživela prelepo izkušnjo. Dolgo sedeč na peristilu Dioklecijanove palače in razmišljujoč o nekaterih zadevah, sem se enostavno razjokala. Sem oseba, ki je ponavadi ne ganejo stvari, ki ganejo večino in prav zato le jaz vem in čutim, koliko močen je ta občutek. Z zagotovostjo lahko tudi trdim, da bi mi pred samo enim letom bilo vseeno. Zdaj mi ni. Mogoče ni pravi trenutek , da omenim, kako so iz rimske zapuščine ustvarili shopping center. Tako to poteka danes, to je zaslužek, pravijo. Naj jim verjamem? Do nekatere mere zagotovo. Četudi se nihče ne strinja z mano, lahko rečem, da je včasih možno tudi prekoračiti mejo. Oni so jo. Pojdite in se na lastne oči prepričajte. Če pa se vam to zdi normalno in povšeči, potem pa resnično ne obžalujem njihovega dejanja. Uspeli so in dobil je smisel. Meni še vedno ostaja veselje, da sem začela gledati in doživljati. Sedaj sem končno na začetku!
p.s. Če se ne motim, že eno leto nisem pisala v slovenščini in priznam- občutek je fantastičen...
