Nea vem

"Ej, stari, nea vem gda prijem....ful niam cajta, ne, toti stari me je spet zajebo..."

itd., itd.,...

Brez takšnih, podobnih in še mnogo hujših pisnih anomalij današnja družba več ne zna in ne želi živeti. Verjetno je pojav nekoliko bolj zastopan med mladino, saj se je na široko razmahnil predvsem s pojavom multimedije. Ne gre za slovnično brezhiben, čist jezik, kakršnega zaznamo le v literaturi, temveč za skrajno jezikovno popačenost, ki meji na vulgarnost in kaže na splošno nepismenost med širšo populacijo. Odkar pomnim, med nami, mladimi, ni bilo v modi izražanje v pravilni slovenščini. Redke izjeme ( besedna zveza sama po sebi nima smisla, saj je redkost bistvo izjeme...Pa vendar, kot vemo, pojav le te nas pogosto tudi preseneti) so spadale med tiste, ki jih "normalni" ponavadi označijo za "čudne". Po mnenju večine sem na svojo srečo vedno spadala med tiste druge, zato se je to izražalo tudi takrat, ko sem pisala. Morebiti je to povezano z mojo filološko strastjo, ki jo razvijam odkar pomnim zase. Na nek abstrakten način sem zaljubljena v besede, zato nikoli nisem prenesla, da besedam manjka črka ( lapsus calami je, da se razumemo, prav poseben pojav, ki je v nekaterih primerih celo prav šarmanten), ali da je ta nadomestila kakšno drugo. Verjetno pa je najbolj boleča izkušnja bila tista, ko so se besede med seboj začele zapletati in ustvarjati nemogoče, a kljub temu razumljive odnose. Verjetno je vsem izvirnim govorcem slovenščine jasno, kaj je sporočilo prve povedi. Prav tako večina v tem ne bi zaznala ničesar nenavadnega. Nekaterim bi bilo jasno, da gre za narečno obarvan jezik, ki bi ga v podobni situaciji uporabili tudi sami, le redke pa bi zasrbeli prsti, da zadevo popravijo in ji vdihnejo lepoto izraza. Najbrž pa so najredkejši tisti, ki bi jim na misel prišlo izključno : "Fuj!"

Verjetno je že iz uvoda jasno, da pišem o zadevah, ki so nespremenjive, saj so že tako globoko usajene med ljudi, da se nima smisla zgražati. Nasprotno, gre za pravo poplavo. Ker se nasplošno nad stvarmi ne zgražam, saj se preveč dobro zavedam lastnih napak, površnosti v določenih zadevah, normalne človeške neumnosti in podobnih pojavov, ki sodijo sem zraven, me celotna zadeva samo zabava in intrigira. Prav tako bi lahko pisala o masovnem pojavu subkultur, človeški pohlepnosti in strmeljenju k novem in modernem, nestrpnosti, ali o podobnih zadevah, ki zame ostajajo večna uganka. A sem se tokrat odločila, da spregovorim par besed o jeziku, saj me mogoče od vsega naštetega muči najbolj. Mogoče besedno izražanje intenzivneje doživljam tudi zato, ker od rojstva govorim, pišem in razmišljam enakovredno na dveh jezikih. Posamezniki bi rekli, da sta si slovenščina in hrvaščina med seboj zelo podobni, pa vendar ti ljudje ne vejo, o čem govorijo. Ponavadi gre za tiste, ki jim je dovolj jezik razumeti do določene mere, sami pa ne obvladujejo niti lastnega. Odtenki so številni, pravzaprav jih je neskončno mnogo. Zase smatram, da ne obvladujem niti enega v tisti meri, ki bi bila zame zadovoljiva. Vendar z največjim veseljem stremim k temu, da dosežem svoj cilj in izkoristim lastne potenciale. Kljub temu sem ponosna, da se približno enako dobro izražam na dveh jezikih, ki sta si med seboj lingvistično gledano zelo različna. Ker si ne morem predstavljati življenja brez enega, ali drugega, družba, v kateri se trenutno nahajam pa od mene zahteva, da se izražam v hrvaščini, brezsramno izkoriščam lastne možnosti. Zato študiram slovenščino. Ne želim izgubiti stikov z jezikom, ki mi je omogočil osnovno izobrazbo in prenehati poslušati melodičnosti neizkvarjenega, pravilnega, čistega jezika, četudi za ceno neumnih besedil o nezadovoljnem gostu v restavraciji. Poleg tega spoznavam ljudi - tukaj ciljam predvsem na svojo prijateljico Mašo - ki jim ta jezik pomeni zelo veliko in ga želijo obvladati v polni meri. Čeprav se sama želi seznaniti s široko paleto narečij, ki jih ta jezik zagotovo ima, ji po eni strani zavidam, saj kot neizvirni govorec ni podlegla jezikovnem pačenju, ki se z naglico širi in zajema tudi težko dostopna območja. Spet tu ciljam nase, saj se ob povratku v Slovenijo ( ki je vse pogostejši in bo z leti in pametjo, verjamem, celo običajen pojav) zalotim, da podležem kakšni napaki, ki prav zarezuje v uho. V pogovornem jeziku je to normalen in povsem pričakovan pojav, pa vendar tudi tu obstajajo meje. Ne moremo si vsega enostavno izmisliti. Včasih, ko poslušam "štajerščino" se mi zdi, da ta jezik nima ničesar skupnega z tistim, ki sem ga kot otrok poslušala v pravljicah. Jezik, ki je melodičen in ki je prav zaradi tega tako poseben. O pisanju da niti ne govorim. Slovenščina je jezik, ki bi se naj pisal povsem drugače, kot se izgovarja. Ljudje tega enostavno ne znajo. Ljudje se niti ne trudijo, saj tega ne želijo. Zakaj, ne vem, a me to neizmerno zabava. Spomnim se rahle otožnosti zaradi eseja, popravljenega z rdečim kemičnim svinčnikom, in nezainteresiranosti ostalih ob podobnem pojavu. Spomnim se tudi izjav, kot so "Zakaj ti pišeš tako pravilno?", se opravičujem, " Zaka te pišeš tak pravilno?", na katere sem ponavadi ostajala ravnodušna, saj sem smatrala, da o tem nima smisla niti razpravljati. Verjetno učinka res ne bi imelo, smisel pa bi se našel, vsaj v določeni meri. Pomemben je seveda tudi moj notranji svet, ki ne pozna meja in kjer se lahko zmeraj izražam tako, kot želim. Sem sodi tudi ta trenutek, trenutek popolne svobode. Na srečo se mi pogosto ponuja tudi možnost prevajanja, ki sodi v eno izmed dejavnosti, ki jih opravljam od vekomaj, zmeraj, brez prestanka, tako rekoč vsak dan. Ponovno v vseh razsežnostih, ki jih ta dejavnost omogoča. Ker se trenutno ukvarjam s prevajanjem estetske kirurgije, temo, ki je v mojem živjenju ekvivalent z vsem, kar zame ne obstaja, celotno zadevo opazujem le iz njene lingvistične plati. Ker bi naj besedilo bilo bolj ali manj smiselna celota, se pred samim sporočilom ne morem, in se niti ne poskušam skriti. Pa vendar me bolj zabava avtorjeva okornost, po kateri prepoznamo, da je besedna umetnost postavljena v ozadje, medtem ko je poudarjeno sporočilo, ki je na nekaterih mestih kar preočitno, spet na drugih pa je zaradi piščeve okrnjene besedne moči celo nerazumljivo in nesmiselno.

Kakor je v moji navadi, sem se tudi zdaj odmaknila od teme. Predobro se zavedam dejstva, da pišem preobširno. Včasih celo do te mere, da se odmaknem od osnovne ideje, ali pa vse skupaj zapletem tako, da nastopi odsotnost le te. Pa vendar, tisto, o čemer želim u osnovi pisati, je moč, ki jo ima name govorjena in pisana beseda. Moj osnovni problem ( pa ne problem kot si mogoče nekateri razlagajo ta pojem) je v tem, da imam neskončno mnogo število asociacij, ki me velikokrat zabavajo, saj na stvari gledam na nekoliko drugačen način ( večina bi rekla da sem "bolna", ker včasih zadeva preide v absurd). Tako se včasih le s težavo zaustavim in ne napišem stvari, ki so se polotile mojega uma in ki bi velikokrat zavedle bralca. To pa vsekakor ni moj namen, čeprav pogosto tako izpade. Vsaj v vsakdanji konverzaciji. Torej, če se držimo teme ( "Rem tene"), mislim da je pravi trenutek, da spregovorim nekaj tudi o latinskem jeziku, ki me kar ne neha presenečati. Večini sem že nadležna, saj mi mnogokrat v nepravem trenutku uide, po mnenju nekaterih, nevmesen komentar, ko nalatim na kaj, kar je posredno, ali neposredno povezano z njim. Čeprav se želim naučiti še mnogo jezikov ( proces je dolgotrajen in tako bodi), je prav latinščina tisti, ki ga doživljam na prav poseben način. Mogoče je zadeva precej psihične narave in bi spet kdo morda rekel "Samo da si spet posebna";možno, da gre prej za tisto prvo, kakor drugo. Kot v ljubezni so se stvari odvile precej spontano. Zavedam se, da si zdaj že verjetno vsak misli, da sem globoko zabredla in da mi ni pomoči, a meni je, iskreno rečeno, vseeno. Tako kot me ne zanima tuje mnenje v mnogih drugih zadevah, me ne zanima niti v tem primeru. Daleč od tega, da smatram, da vem, kaj je prav in kaj ne, a sem vendar pozorna izključno na to, kdo se oglaša. Določene okoliščine so seveda izjemno vplivale na moje mnenje (kdo navsezdanje lahko trdi, da so te zanemarljive) in zavedam se tudi, da bi se stvari v ključnem trenutku lahko obrnile povsem drugače. A zdaj smo tu, kjer smo, ni povratka in niti ni potrebe po njem. Mogoče me privlači dejstvo da je to dolga stoletja eden najpomembnejših jezikov in takratnim ljudem povsem običajen, dandanes pa večini nepoznan. Jezik, brez izvirnih govorcev, pa vendar izjemno obvladljiv tistim, ki jih to zanima in ki se ne oklepajo zgolj klišeja "mrtev jezik". Jezik, ki nekaj pomeni tistim, ki znajo gledati malo širše. Oprostite na izrazu, vendar po vseh izkušnjah in reakcijah, ki sem jih doživela v bornih petih letih, kar se z njim ukvarjam, to izrekam s polno pravico. Zadeva me spet neskončno zabava, tako kot me zabavajo nenehne pripombe na račun Slovenije, ki so tako površne, da jih človek enostavno ne more vzeti resno. To sodi v model današnjega življenja, v um povprečnega človeka, to je moderno, Slovenci so svinje in latinščina je nekoristna. Ker sem Slovenka, ki se zanima za mrtev jezik, in povrhu še skrajno anti moderno orientirana, mi v življenju ni nikoli dolgčas. Trenutno govorim iz perspektive okolja kjer se nahajam, saj ne morem in ne želim soditi, kakšna je situacija drugje, pa vedar se mi dozdeva da v sebi podzavestno razvijam mnenja. Kdo jih ne? Ne želim izpasti kot kak romantični odvečni junak, saj se niti slučajno tako ne počutim, pa vendar govorim o dejstvih, ki se tičejo večine. Ker pa nisem del te, mi je verjetno vse skupaj le smešno, bolje rečeno, ironično. Morebiti prej na način, kot je na zadeve gledal Petronij. Govorim o zadevah, ki jih ne poznam, pa vendar, tega ne bi napisala, če ne bi prebrala Satirikona in se ob tem zelo zabavala.

In ponovno se je zgodilo tisto. Pregloboko sem zabrazdila, kot se med drugim, zgodi vsakič, kadar začnem pisati o latinščini. Tema je očitno neizčrpna. Pa vendar je tisto, kar me najbolj zanima, dejstvo, v koliki meri je bila zastopana vulgarna latinščina v času največjega razcveta "ciceronske latinščine". O tem sem velikokrat razmišljala tudi sama, saj mi je bilo zmeraj jasno, da zapisi največjih rimskih avtorjev, ki so nam ohranjeni, ne morejo biti najbolj realna slika in odraz tistega, kar se je dogajalo na tem prostoru v tem času. Govorim seveda o preprostem prebivalstvu ( vulgus), ki je bilo neizobraženo in nepismeno. Verjetno so to, kar danes prevajamo, s težavo sploh razumeli, sami pa so govorili jezik, ki ga lahko primerjam z jezikom, ki ga govori moja današnja generacija. Prav pred kratkim sem imela priložnost, da mi je profesor na fakulteti potrdil sume. Saj do tega zaključka verjetno ni tako težko priti, če o tem sploh razmišljaš. Dva tisoč let, a nikakršne razlike. Kljub temu, da živimo v časih, ko šolstvo in izobrazba dosegata vrhunec, ni znatne spremembe, kar se pismenosti tiče. Kdor misli, da je, naj pogleda malo podrobneje, naj se s tem problemom ukvarja nekoliko intenzivneje ( vem, da zahtevam preveč) in opazil bo, da so razlike neznantne, če sploh so. Tako kot danes obstajajo številni pisci, pravi besedni umetniki, ki so obstajali zmeraj, je dejstvo, da so obstajali tudi v rimskem času. Precej intenzivno o tem razmišljam odkar se ukvarjam s prevajanjem velikih rimskih piscev ( Vergilij, Salustij, Ovidij, Katul, Cezar, Cicero, Tacit.....). Zalotim se, da se mučim z na prvi pogled zapletenim latinskim stavkom ( prej sem se pripravljena pol ure ubadati s problemom, kakor škiliti v kakšen že servirani prevod). Seveda je po rešeni uganki stvar tako jasna, da se sama sebi zdim neumna, pa vendar je čar prav v tem. Počutim se neverjetno srečno, ko preberem nekaj, kar je pred dvema tisočletjema napisal Rimljan, ki se je dvigal nad povprečjem. Ravno zaradi dejstva, da je bila izobrazba v tistih časih veliko težje dostopna kot danes, še toliko bolj cenim tiste, ki jim je to uspelo, in pa tiste, ki so čutili notranjo potrebno po tem, da ustvarjajo. Kot sem že prej omenila, me izjemno zanima kolikšna so bila odstopanja pogovornega jezika od tistega, kar nam je nemalokrat dostopno le v fragmentih. Mogoče mi je po eni strani zelo žal, ker tega ne bom nikoli ugotovila. Po drugi strani pa je mogoče tako tudi bolje, saj na ta način ohranjam lastno iluzijo in pravljico. Pred svetom okoli nas pa si le ne gre zatiskati oči. Osnovni problem je verjetno v tem, da jih večina ne zna ceniti tisto, kar jim je dostopno, saj se določene stvari pač takšne kot so. Tako je vsakdanje tudi to, da sodoben človek zna pisati. Jaz se vprašam, če res zna. Ob tem naj omenim komentar nekega članka, ki sem ga brala pred kratkim, in pravi, da je bilo težavno biti pismen v času Hetitov. Jaz pravim, da ni danes nič lažje.