O nekaterih stvareh imajo ljudje povsod skorajda identično mnenje. Konkretneje, vsak drugi, ki mu povem, da študiram latinščino, me najprej bledo pogleda, nato pa sledi vprašanje: "Kako si boš s tem našla službo? Saj ti je vendar bilo treba poleg tega vpisati še kaj drugega (beri koristnega)!". To mi je v srednji šoli rekel tudi moj profesor iz latinščine, s tem da se je on zvito domislil, da je ena izmed omejenih možnosti tudi ta, da se bogato poročim. Sprva so me takšna vprašanja razjezila in vznemirjala, kasneje sem se trudila razložiti, zakaj vse le ni tako črno kot se zdi na prvi pogled, zdaj pa je moja strategija nekoliko drugačna. Drzno vprašanje zahteva drzen odgovor. Presenetili so se in mi dali za prav, ko sem jim nazadnje rekla, da tako dobri kot jaz zmeraj dobijo službo. Čisti napuh, ali čista laž, ni pomembno, važno je da ostanejo brez besed in te pustijo na miru.
Jaz imam dvojno srečo. Včasih ostanejo ljudje še bolj šokirani, ko jim omenim, da študiram južnoslovanske jezike. To za večino zveni tako nesmiselno in abstraktno, da včasih latinščino celo preslišijo. Tudi tukaj si jih je včasih treba privoščiti. Nekoč me je naporni natakar v NSB v Zg (razjezil se je namreč, ko se nisem smejala njegovi trapasti reakciji na moja dva dreada in si je to razložil kot dejstvo, da me je faks dotolkel in izfrustriral!) skušal izprovocirati češ kako lahko kaj takega sploh obstaja. Verjetno je mislil, da se bom razjokala, ampak ko sem mu odvrnila da kaj takega obstaja samo za privilegirane, se je končno nasmehnil.
Ah, ljudje.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar