Z najboljšo prijateljico Sandro sva se odločili pisati pisma, ki si jih med seboj pošiljata dva slovenska junaka, Hanze in Lojze. Ideja je Sandrina, tako da ji ponovno dolgujem marsikaj. Moja zamisel je le elektronska objava teh zapisov, ki bodo sčasoma oblikovali smiselno celoto. Ker je še nisem vprašala za dovoljenje da objavim njen, hkrati prvi del zgodbe, bom zapisala tisto, kar sem ji odogovorila jaz, kot spoštovani gospod Hanze.
Ljubi Lojze,
Veš, da ni v moji naravi, da bi ovinkaril, ali se na kakršenkoli drugi način skušal izogniti resnici in se zato zatekal k lažem. Pravijo, da ima laž kratke noge. Po pravici povedano, tega pregovora ne razumem najbolje, vendar mi ta zadeva ne diši najbolj; vse, kar je povezano z nogami, zaudarja. Torej, preidimo h golim dejstvom in kot pošteni kmetje ohranimo trezno in bistro glavo. Ukrepati je treba - hudiča, ne vem, ali sem se kdaj v svojem bednem življenju moral česa lotiti z večjo naglico. Tole zahteva veliko mero zdrave pameti, ker pa te poznam od takrat, ko sva skupaj lovila bobre in se brez vsake mere zetekala k pijači, vem, da si razen tega, da si se z menoj znašel v tem, po domače povedano dreku, hkrati edini, ki je, inter nos, dorasel temu izzivu. Tale hecen izraz 'inter nos' sem mimogrede, slišal od najinega krojača in velikega misleca Briškega, ki ga je ob eni priložnosti zelo domiselno uporabil (to sem dojel šele kasneje). Vprašal sem ga, kaj pomeni, pa mi sprva ni želel povedati. Ti učenjaki zmeraj radi zase ohranjajo svojo modrost, medtem ko jo mi, preprosti ljudje vedno z veseljem delimo z ostalimi. Tega mu seveda nisem povedal kar naravnost v obraz, pretirana iskrenost včasih nič ne koristi, sem ga pa, ne me narobe razumeti, prisilil da je kar zapelo. Z zvijačo sem ga. Preklemani fakin, niti ni tako brihten kakor se izdaja. Da pa ne bi izpadlo, da te z naklepanjem o tem barabinu skušam odvrniti od teme in problema, na katerega sva nabasala prisluhni temu, kar ti imam povedati.
Ne moreš niti slutiti, koliko zadnje čase tuhtam, kako nadzorne v Stražunu prepričati, da so najini konji najboljši. Sam veš, da so največji izrodki, kar jih lahko spočne narava. Gluhi in slepi in to tako zelo, da se zadnje čase bojim, da niti tisti 'napol' ne zadostuje več. Povem ti, da sem se pogovarjal s sosedovim Juretom, tistim, čigar žena včasih skoči čez plot naravnost v mojo posteljo, in mi je povedal, da gospod Debelak, šef podjetja, s katerim se bova kmalu častno spopadla, vse vidi in vse sliši. Ni čez les, ne tako, kot sem se nadejal. Zviti lopov je, ki nama predstavlja največjo nevarnost, zato ga bo potrebno nekako preslepiti. Njegovi pajdaši so precej zabiti, zanje se ne bojim. Z lahkoto jih bova kot Sančo Pansa Don Kihota prepičala, da so najini konji ena izmed najbolj kakovostnih sort, kar jih obstaja. Tekega pedigrea pa zlepa ne najdeš, čistokrvni lipicanci, eden boljši od drugega. Stavim, da jih imava v pesti, če mi ne verjameš, zadevo prepusti meni, ker vem, kako se je s takimi rečmi treba spoprijeti. Človek ima včasih pač srečo in vsak si jo po svoje tudi kuje, kakor vemo. Prisluhni, zakaj sem s to zadevo zavlačeval vse do tega, za naju skorajda usodnega trenutka. Zgodilo se je namreč, da je nezgoda, ki mi je povzročila obilico težav in nevšečnosti (prav tako moji ženi Micki, prav je, da kdajpakdaj omenim tudi njo, navsezadnje je ravno ona zalužna za moje čiste gate in poln trebuh - kuharica je, da ji ni enake), rešila najino težavo. Na Gospodov dan me je zbudil nek čuden hrup, ki je prihajal iz štale. Šel sem pogledati in kaj sem zegledal - eden izmed konjev, tisti, najkrepostnejši, Črni vitez mu pravimo, je kar naenkrat spregledal. Kakšen prizor se mi je prikazal pred očmi, mislil sem, da se mi sanja, pa se mi vendarle ni, sem se kar pošteno vščipnil v tazadnjo, to zaleže. Revček je podivjal od šoka, rezgetal je in se kobacal, mislil sem da je po nas in da nam bo celo štalo s kokošnjakom vred razneslo. Tri dni sem ga spravljal k sebi in zdaj je nesrečnež ubogljiv kot le kaj. Na koncu bo od njega pravi konj postal, tako sem si rekel. Moral bi ga videti kako je naskočil vse, kar je videl, potem ko je končno lahko videl. Prihodnje leto bo dovolj žrebičkov za vse kmetije v Deželi. To bo posel, a ne tak kot naju čaka zdaj, zato bova o tem razmišljala kasneje, ko pride čas. Naj me vrag, če ne postaneva največja bogataša, kar jih je kdaj bilo. Sam Bill Gates se lahko pred nama skrije v mišjo luknjo.
Najin načrt je torej (marsikdo bi priznal da imava s konji več izkušenj kot kdorkoli, tako slabih kot dobrih, bi dodal jaz) da karseda hitro iztrenirava Črnega viteza, ter ga nadišaviva s tisto mastjo za spodbujanje konjskih hormonov, ki sem jo dobil od Pasaverice. Ostali konjički podo podivjali in bodo tekli za svojim vodnikom kot brez pameti. Kjer bo on zavil na levo, bodo oni zavili z njim in enako se bo zgodilo, ko bo zavil na desno. Kot vidiš, se je pripetilo kot nalašč in od samega začetka sem slutil, da bova potegnila daljši konec. Na razpolago imava tri dni in niti ure več, kot veš tudi sam. Jaz bom poskrbel za Viteza, tebe pa prosim, da se spoprimeš z Debelakom. Fejst dedec je, zato dobro premisli, kako se ga boš lotil.
Veselo na delo, naloga je zahtevna in vredna najinega imena. Ne misli si, da sem tepec, ki bi se brezglavo podajal v avanture s vsemi svojimi ljubicami (madonca da jih je pa zdaj že lep kupček). Zanje se vedno najde kakšen trenutek, treba se je predajati užitkom prijetelj, le enkrat se živi. Uboga Micka, nič ne sluti, a mi žal že dolgo ne zadostuje več. Je taka posušena ženička, jaz pa sem vedno rajši imel strastna, brhka dekleta in pa obline...obline, dragec. Sicer pa, kaj bi tebi govoril, saj si se prejšnji teden dal dol z županovo Micko (ne mojo, te ti ne dam, ostale pa so vse tako moje kot tvoje). Da pa ne bi mislil, da so telesni užitki in babnice vse, za kar se splača živeti (nikoli ne postani suženj žensk!), mi verjami na napisano besedo, da bom dal vse od sebe, da se zadeva uredi tako, kot je treba, če smo skromni, in še daleč uspešnejše, če smo realni.
Pozdrav od tvojega tovariša
Hanze.
Sandra je privolila.
Hanze, kdaj boš ti pripeljal hordo konjev ? Ker odgovorni za Stražun mi ne verjamejo, da jih dejansko res imam. Postavili so mi pogoj za uporabo Stražuna: želijo videti konje. Jaz se izgovarjam in izgovarjam, češ da izbirava najboljšo sorto, da morajo biti močni konji s potrjeno kvaliteto in da jih težje najdeva. Skrivam podatek, da gre za napol slepe in gluhe konje od tvojega strica Poldeka. Obljubil sem jim tudi del zasluženega denarja, ki ga bo film dobil in mislim, da nihče ne dvomi v najin uspeh.Zato ne smeš zavlačevati...Pusti svoje ljubice vsaj za kako urco in pripelje te konje iz Dupleka, da bomo lahko posneli edini zapleteni prizor v filmu. Splavi so že zrihtani, statisti najeti, kostume že šiva Briški, samo tebe se še čaka, zato upam, da imaš dober izgovor.
2.del
Hanza, ne bom ovinkaril. Niti pozdravil ne bom ali povprašal po zdravju tvoje Micke, niti me ne zanima preveč, če je tvoja krava Liska že skotila telička(čeprav sem še vedno v igri zanj!!!!). Kot pravi dedec bom prešel kar na bistvo. Pravi dedci zmeraj vprašamo da ali ne; preprosto. Če je odgovor da, potem zagrabimo priložnost(beri dober posel, pivo ali babnico), če je odgovor ne, malce zaklejemo in jeza mine..Jaz imam navado, da trikrat pljunem na tla. Zakaj 3krat in ne 4krat, 5krat ali 2krat je zgodba vredna knjige, zato o temkdaj drugič. Moja ženička Jožica bo napletla pripovedke, pravljice, kriminalko bo še spisala, samo, da olepša resnico oz. je niti ne pove. Pred nekaj dnevi joje soseda vprašala, če želi kupiti jajca. Jožica namesto, da bi rekla, da smo jajca že dobili v dar od druge sosede, je začela razlagati...Poslušaj kaj...Da ima tako lenobnega moža, ki cele dneva poseda po foteljih in doživi vrhunec zgolj ob tekmi fuzbala in se ji ne posveti več itd. Da ga bolj zanima nekakšno snemanje o prstanih (moja ženička se bore malo spozna na umetnost kot vidiš) in da ves denar gre za šivanje kostumov. Hanze, ti veš, da je treba za kostume in kulise vložiti toliko več, da bodo prepričljivi. Je treba pač dati 100 namesto50 eurov. Najel sem najboljšega mojstra, ki se spozna na te zadeve; nekoč je sešil tako prepričljiv kostum volka za otroško igro Volk in sedem kozličkov, da so ga izbrala za najbolj domiselnega krojača za leto 1995. Mislim, da je bilo toleto ja. Kulise bo naredil sestrin mož Ferdo, za glasbo pa še nismo nikogar aganžirali. Mogoče predlagaš koga? Pomislil sem na Dupleških deset, vendar dvomim, da bi se znašli, poleg tega jih je deset premalo. Sedaj boš dejal, dasmo na konju. O, pa te moram razočarati!!!To je ta novica, strašna vest je to. Debelak, ta mojster prebrisani, s katerim bi se naj dobil pred natanko tremi dnevi, je meni nič, tebi nič, Micki nič, odpotoval (še sam krščen Matiček neve kam). Pravijo, da zaradi poslov, v kar rad verjamem, saj mu ta dobro cveti. To ne bi bilo tako hudo, če ne bi od klepetave Dunje izvedel, da se vrne šele čez dober mesec!! Hanze, ne moreva čakati na njegovo vrnitev, zato bova poiskala nov gozd. Pravi gozd, ker ne verjamem preveč v Ferdove kulise.Tako kot si me potolažil s Črnim vitezom, me potolaži znova z izbrano glasbo in gozdom. Prepuščam ti vso skrb.
Stari, si gledal tekmo včeraj? Kako so jih potunkali!!!
3.del
Bratec, kaj ti te dela? Ne pričakujem da boš povprašal po Mickinem zdravju, saj vsak kmetavz ve, da revica nikoli ni bila popolnoma zdrava. Saj zato sem jo pa vzel. Sem mislil, da se bo drugače izteklo. Ne bova tratila čas na takšne malenkosti. Pripetilo se je nekaj groznega, drznil bi si celo reči, da gre spet za kak čudež. Marička frdamana, tale hiša je ukleta odkar so pri nas prenočili tisti študentje s Kitajske. Za neke intelektualce se grejo, ne vejo pa niti kako se krava pomolze. Vem, da imaš slabo srce (to, da ti nasploh odpovedujejo vsi organi, razen tistega ključnega, tako ni treba omenjati), zato se raje usedi, preden slišiš to nesrečno novico. Liska je povrgla dvoglavega telička. Hudirja, pravijo, da je to slabo znamenje. Mislil sem, da bo po nas, če hudiča ne ustrelim. Še sreča, da sem v kleti našel fotrov rafal s časov, ko je sodeloval pri OF. Tako lep, ničkaj znucan, strelja in nese pa kot top. En-dva-tri jo je razneslo. Truplo sem zakopal kar tam, kjer sva lansko leto na onostranstvo poslala tvojega hemeroidnega dihurja. Sosedje so tri dni k meni pošiljali svoje hlapce, češ da naj povprašajo koga neki se je zgodilo. So že mislili, da se mi je zmešalo in da sem svojo babnico malce ustrahoval. Kaj takega...Za kakšnega robavsa me pa imajo? Saj veš, da se nad žensko nikoli ne spravim, o ne, nje se drugače lotim. Za telička jim pa le nisem povedal, bi mislili, da sem malce čez les in bi me meni nič, tebi nič, Micki nič odpeljali v Hrastovec. Tam bi me pa na silo učili igrat na klavir. Sem slišal, da je Sonja Kos ustanovila neko sekto, ki se ji reče 'z glasbo do zdravja'. Mislijo, da bojo vsakega norca pozdravili, če ga naučijo brati note. Dandanes bi se vsi šli umetnike, nimajo pojma, da to ni kar tako. Umetnik ne postaneš čez noč, tak se rodiš, ali pa ti ni pomoči. Saj zato sem jim pa rekel, da sem se namenil na lov na podlasice, pa sem preverjal, kako daleč nese. Nasedli so, tepci, čeprav sem jim moral razložiti, zakaj ravno podlasice. Saj veš, da ti amaterji nimajo pojma. Sem rekel, da sem lov na bobre opustil, odkar so postali zaščitena vrsta, oni so me pa samo belo gledali. Podlasica ali bober, zanje je to eno in isto. Da popizdiš.
Da pa ne bi mislil, da znam samo gobezdati tjavendan, te bom zdajle malce razveselil. A ne slutiš kakšna priložnost se nama obeta? Medetem ko se Debelakov podi po belem svetu in nosi naprodaj svojo kožo, imava ravno dovolj časa (kaj govorim, usekaj me, za takšna profesionalca kot sva midva celo preveč), da v Stražunu opraviva svojo nalogo in posnameva vse prizore. Vitez je že tako dobro zdresiran, da je kaj. Se vidi, da se ga je lotil strokovnjak. Če ne gre zlepa, gre pač zgrda. Kot veš, imava obilico izkušenj s takšnimi posli na črno. To bo ukana, da je svet še ni videl. Prav po volji mi je, da se nama ne bo treba nategovati s starim pizdunom. Z njegovimi pribočniki, novopečenimi poslovneži, zagorelimi lakotniki, bova pa opravila lažje kot si morda misliš. Zlahka jih bova podkupila, saj veš, da so za denar slepi. Obljubila jim bova del zaslužka, potem, ko bo pa prišel trenutek izplačila, bova midva že zdavnaj na Havajih. Prav uživaj bom v tem direndaju. Boljšega gozda kot je Stražun, pa tako ne najdeva ne v bližnji, ne v daljnji okolici.
Kar se glasbe tiče, ti bom pa povedal tole. Nimaš pojma, bratec, Dupleških deset več zdavnaj ni deset, odkar sta se dva izmed njih ponesrečila, ko sta nabirala gobe. Osem jih je, naziv pa so ohranili, ker baje lepše zveni deset, kot osem. Ne bi se rad vtikal, ampak meni deset zaudarja da je kaj. Deset, ali osem, dupleški ne bodo, pa če me gromska strela udari. Pred kratkim sem se pogovarjal z Briškim. Tale dedec je pravi fakin. Šiva kostume, filozofira, poleg tega pa špila kitaro. Sem ga slišal, pravi mojster je. Roker v duši da mu ni enakega. Saj zato pa nosi tisti svoj čop. Sem mislil, zakaj neki, potem pa mi je zlepa postalo jasno. Ne vem sicer čemu lahko dedcu koristi takle privesek. Kot kakšna babnica. Ampak to sedaj ni pomembno, čop gor ali dol, za glasbo je poskrbljeno. Dečko igra v neki skupini, ki se ji reče 'Zefir' (mi je moral kar napisati, drugače si ne bi zapomnil). Oslarija, še normalnega imena ne znajo nadeti ne človeku, ne skupini, potem pa poslušamo o nekin Jovitah in Zefirjih. Da te vrže. Dobri glasbeniki, pa tak čiribu čiriba.
Zdajle je treba zavihati rokave. Imava še cel kup zadev, ki jih morava urediti, preden se lotiva produkcije. Glede na to, da sva z Briškim skupaj krave pasla, se bova zmenila kar takole po domače. Mislim, da bova cenovno fajn skozi prišla, poleg tega pa se fant še ni prodal. Za zdaj špila samo po vaških luknjah. Poguma in zvitosti mu manjka, tak talent, pa ne prdne dalje od svoje župe. Fajn ga bom pritegnil, ob tretjem kozarčku bo že podpisal delovno razmerje. Hja, da pa ti ne bi sedel in se čohal, te lepo prosim, da poskrbiš za zvok, razsvetljavo in specialne efekte, ti so posebej dobrodošli. Na to zadevo se res ne spoznam najbolj. Vem, da si v svojih mladih letih imel neke ambicije, da bi postal lučkar, pa je potem odšlo po gobe. Ja, vdati pa si se znal! Trije kandidatje, rep pod noge, pa gremo! No, vseeno si se kar lep čas gibal v teh krogih. Mislim, da prefrigancu kot si ti tale zadeva ne bi smela delati preglavic.
Kakšno tekmo neki? Saj veš, da sem bil na odvajanju odvisnosti od gledanja tekem. Zdaj izdelujem vrtne palčke, dobra terapija, ti povem. Televizijo je Micka dala sosedi Štefki, ki je pred kratkim ovdovela. Saj je ne rabimo, te škatle, samo denar nam je žrla. S palčki pa si fajn promet naredim, ja, ja, tudi ti bi si moral najti kakšen hobi, takole za dušo in denar. Boš zrasel skupaj s kaučem, da o dekubitusu sploh ne govorim...in potem bo sranje.
Micka je skuhala žgance, mudi se mi na kosilo bratec.
Lep pozdrav,
Hanze.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar